Ključ (06.04.2008)

Pohoda na Ključ se je udeležilo precej članov društva, pripomoglo je tudi lepo vreme.

Porezen (30.03.2008)

Zimski pohod na Porezen ja za spremembo minil v lepem sončnem vremenu, kar je prava redkost tega pohoda.

Staničeva pot (29.03.2008)

Pohod po Staničevi poti od Solkana čez Sabotin, Vrhovlje in Korado do Kanala je minil v prijetnem vzdušju.

Snežnik (09.03.2008)

Tudi letos, prvo nedeljo po 8. marcu, dnevu žena je bil pohod na Snežnik. Sicer ne organiziran a kljub temu je bilo kar nekaj pohodnikov. Vremenska napoved je bila klavrna, to je bilo čutiti tudi na poti. Rahlo sneženje, ki se je začelo malo pred Sviščaki in megla sta spremljala pohodnike na celi poti. V koči, kjer ob vikendih dežurajo prizadevni člani PD Snežnik iz Ilirske Bistrice, so bili veseli vsakega obiskovalca, kajti v takem vremenu je sicer kar malo dolgčas. Starega snega praktično ni več, novi, ki je padal pred nekaj dnevi pa je nepredelan. Sicer ga je na planem tako in tako raznesel veter. Snežnik se vsakokrat pokaže v drugačni podobi, a tudi to je čar poti, ki se vsako leto ponavljajo.

Jurčičeva pot (01.03.2008)

Vsako leto, prvo soboto v marcu, se množice pohodnikov odpravijo po poteh Desetega brata, Jurčičevega literarnega junaka, in sicer od Višnje Gore do Muljave. Jutranji pogled na Višnjo goro je kazal veliko mravljišče pohodnikov, ki so se zgrinjali na mestni trg. Tu se je že odvijala proslava v spomin 115-letnice organiziranega planinstva v Sloveniji, slavnostni govornik je bil predsednik PZS, Franc EKAR. Po začetnih formalnostih smo se podali na pot, ki se najprej vzpne do ostankov gradu višnjanskih gospodov. Ti so bili svoj čas strah in trepet preprostega prebivalstva, pa tudi ostalih popotnikov, predvsem trgovcev, ki so jih radi oropali. Čas je naredil svoje in grmovje veselo zarašča razvaline. V nadaljevanju poti se strmina umiri in že smo na Polževski planoti. Pozdravijo nas domačije vasi Pristava. Pot nadaljujemo zložno po gozdni poti, ki nas pripelje v Zavrtače. Tu se svet odpre proti Dolenjski in pozdravi nas značilna pokrajina s premnogimi vasicami in cerkvami. Za zbiratelje žigov je tu kontrolna točka, za vse pa bogata ponudba domačih gospodinj. Le še par korakov navzgor in že smo na Polževem, pri motelu. Tu je že pravi vrvež, ponudba je tudi obilna. Nadaljujemo po smučišču navzgor do cerkvice Sv. Duha. Tu si za cerkvenim zidom poskušamo poiskati zavetje za kratko malico in požirek pijače. Tudi cerkev je odprta za ogled. Pot nas vodi po senožetih, ki se na žalost zaraščajo do vasi Vrhe, Male in Velike poznajo poštarji. Tu se odpre pogled na Muljavsko in Ivanško kotlino, skratka lepo. Ob cesti v zaselku Roje vabi okrepčevalnica a jo kar spregledamo in nadaljujemo v rahlem spustu proti Laškovcu. Zaradi strmine in ozke poti se kolona zgosti in upočasni, pogled pa že uhaja proti cerkvi Sv. Janeza na Kravjeku (uradno "Pod Benekom"). Mimo samotnih kmetij pridemo do nje, osamljena zgradba sredi doline, obkrožena s polji in travniki. V rahlem vzponu dosežemo vas Oslica, v daljavi pa se že sliši hrup s prireditvenega prostora na Jurčičevini. Pohodnikov je vse več in znajdemo se na Muljavi, rojstnem kraju našega literata Josipa Jurčiča. Po krajšem postanku, ko nam dela družbo in dviguje razpoloženje sam Krjavelj, nadaljujemo mimo grajskih ribnikov (v resnici le še ostanki) proti vasicama Potok in Znojile. Tu se ustavimo, kajti diši po pasulju, ki se ga ne branimo. Veselo razpoloženi nadaljujemo naprej do izvira reke Krke, ki izvira iz Krške jame. Jama je znana iz turških časov kot skrivališče, sedaj pa po človeški ribici. Na bližnji kmetiji Podržaj v Gradičku še kavica in par besed z gospodarjem, ki se ukvarja s spravilom desk (posledice smrekovega lubadarja) in že smo na koncu vasi. Tu nas pozdravi izvir Poltarice, prvega pritoka Krke. Pred leti je bila tudi tu odkrita podzemna jama, ki pa je dostopna le jamarjem. Pred nami se dviguje zvonik farne cerkve sv. Kozma in Damijana, neposredno pod njo pa Osnovna šola Krka, ki jo je obiskoval že Jurčič in zapuščena gostilna Borštnik, svoj čas znana po brinovcu. V Vasi Krška vas obiščemo Zdravka, ki ima dobre klobase, tudi pijače se ni braniti. Preko travnikov nadaljujemo proti Znojilam, tu se pohodnice na kmetiji "Pri Špancu" oskrbijo z mlečnimi izdelki in že smo pri avtomobilih in letošnjega pohoda je konec.

Med Vrhpoljskimi vinogradi (24.02.2008)

Za izlet "Med Vrhpoljskimi vinogradi" je bila vremenska napoved dobra, to se je poznalo tudi po prijavah. Na začetku pohoda, v Vrhpoljah pri Vipavi se nas je nabralo kar 34. Po uvodnih formalnostih smo se podali na pot. Najprej nas je vodila mimo vasi Duplje in mimo dvorca Zemono. Med polji in vinogradi smo prišli pod pobočje nanosa. Tu je bila že prva okrepčevalnica, sledil je kratek vzpon do ostankov Vipavskega gradu. Od tu je lep pogled na Vipavsko dolino, vendar ozračje ni bilo naklonjeno razgledu. Po krajšem počitku na grajskem dvorišču smo pot nadaljevali nazaj proti Vrhpoljem. Od tu pot po kratkem vzponu nad vasjo spusti v hudourniško strugo Bela. V obdobju visoke vode je videti več slapov in tolmunov. Pot nas je vodila mimo plezališča Bela, ki ga pozna in obiskuje veliko Evropskih plezalcev. Takoj za steno pot zapusti grapo in se usmeri levo na razgledno področje, imenovano Pšava. Nadaljevali smo po kolovozu in kmalu naleteli na naslednjo okrepčevalnico. Poleg čaja in kuhanega vina so organizatorji prikazali tudi žganjekuho. Nasaljevali smo do cerkvice sredi gozda, kjer na manjši jasi domuje Sv. Ahacij. Prijetno toplo vreme nas je zvabilo h krajšemu počitku, pa tudi nahrbtniki so čakali na inventuro. Pot smo nadaljevali v rahlem sestopu med vinogradi ob razgledu na Vrpolje in sosednje vasi. Pomlad že močno trka na vrata, kar je vidno tudi na vegetaciji, saj smo vendar v Vipavski dolini. Še nekaj korakov in izleta je bilo konec.

Viševnik, M. Draški vrh (23.02.2008)

Jutro na Rudnem polje obeta lep dan, le temperatura +0.5 stopinje ne obeta nič dobrega. Odrinem proti Viševniku in že na smučišču pod njim so luže. Prebijam se po skrajno južnem snegu, vršna pobočja so skoraj gola. Na grebenu smuči na rame in proti vrhu. Tu se pozdravim s kavkama in naprej proti Srenjskemu prevalu. Temperatura se dviga, zato je vzpon na M. Draški vrh pravo poletje. Na vseh okoliških vrhovi množice obiskovalcev. Pri sestopu se mi izpod nog valijo grude južnega snega, skoraj razmere za talni plaz. Tudi spust na Jezerce je prava muka, saj je skoraj povsod sama čofta. Ura je že precej in za povratek se odločim ponovno na Srenjski preval in za Viševnikom proti smučišču pod njim. Edino kar je bilo za odpeljat so bili tereni za Srenjskim prevalom in za Viševnikom, vse ostalo pa kot v pozni pomladi.

Veliki Draški vrh (16.02.2008)

Pokljuka, jutro, -13.5 stopinj, mraz leze pod obleko. Po nekaj sto metrih se telo že ogreva in ujame svoj ritem. Sonce leze izza smrek in tudi planina Konjščica, po spodnji poti, je vse bližje. Visoko nad smrekami se kažejo pobeljeni vrhovi Ablance, M. Draškega vrha in Viševnika. Na Konjščici, obsijani s soncem skoraj vzame vid, tudi prijetno toplo je. Požirek toplega čaja in potem naprej proti Jezercem. Srečava že prve smučarje, ki hitijo v dolino zaradi obveznosti, nekaj jih naju tudi prehiti. Desno, pod Viševnikom, na markirani poti z Rudnega polja slišiva glasove, gorniki hitijo svojim ciljem naproti. Na Jezercih se odpre nov svet, predvsem proti Studorskemu prevalu. Vse zalito s snegom, obetajo se odlične razmere. Napredujeva proti prevalu in sonce prav prijetno greje. Pokaže se tudi vršni del V. Draškega vrha, ki ga občasno prekrivajo zavese snega, ki ga nosi veter, prave himalajske razmere. Pot vodi desno proti sedlu pod vršnim pobočjem. Veter je vse močnejši in potrebno se je zaščititi pred njim. Gorniki se spuščajo z vrha in iščejo najboljše prehode, pobočje je močno spihano in razrito od množičnega obiska. Dosežem J greben tik pod vrhom, odpre se svet proti Z, po nekaj korakih sem na vrhu. Zahodno pobočje vrha je spihano in kopno. Triglav in njegovi podaniki pa obsijani v vsej svoji lepoti. Pomaham gorniku na vrhu Tosca, potem pa proti dolini. Do sedla pod vršnim pobočjem previdno, potem pa veselo proti Jezercem. Spust proti Konjščici pa je že pravo mučenje, sneg je razrit in že pomrznjen, le planina obsijana, vabi. Ravno, ko prideva na planino, se zadnji stan pomakne v senco. Proti Rudnemu polju po zgornji poti in tam nas že ujame prvi mrak. Lep dan je bil!

Pokljuka (09.02.2008)

Po napornem dnevu okrog Porezna, se je prilegla klasiča smučarija na smučišču pod Viševnikom. Kolone turnih smučarjrev in pohodnikov pa so verjetno za kak centimeter znižale Viševnik. Snega dovolj in fantastičen je bil, noge so vijugale tudi še zvečer doma.

Črni vrh - Porezen (08.02.2008)


Brez muje se še čevelj ne obuje, zato sem vzel pot pod noge in hajd s Črnega vrha proti Poreznu. Seveda je bilo potrebno kar nekaj časa smuči nesti, saj snega na takih višinah ni. Potem pa seveda smuči na noge in po gozdnih cestah ter senožetih proti sedlu Medrce. Po grebenu z nekaj opastmi in rahlim vzhodnikom proti spomeniku na vrhu Poreznu. Nekaj fotografij, sedaj pa navzdol na Medrce in naprej proti Jemcu. Seveda lažje reči, kot narediti. Ampak z nekaj volje in še več trme, mi je do trde teme, kljub nekaj padcem, tudi to uspelo. Je trebe nabirat izkušnje.

Lipanca (03.02.2008)


Kuj železo, dokler je vroče. Ponovno na Pokljuki, ki je bogato obdarjena s snežno odejo. Vreme sicer oblačno in megleno a pristop z Rudnega polja po zgornji cesti proti planini Lipanca je bil nekaj posebnega. Le sneg rahlo naletava, smuči drsijo in režejo suhi sneg. Ko pridem do poti, ki vodi od spomenika proti planini, je že vse shojeno in tudi nekaj smučin je že narejenih. Pobočje pod planino že razrito, Jože v koči me je vesel. Poklepetava, spijem čaj in nekaj proti gripi potem pa proti planini Javornik in naprej do Šport hotela. Ne pustim se motiti snežinkam in srečen sem, da mi je dano biti v zimskem spokoju. Res so možnosti brezmejne, le premagati je potrebno lastno lenobo. Do naslednjič, ko me spet zagrabi tisto neodložljivo.

Zajamniki (02.02.2008)


Ja, enkrat je potrebno narediti prvi korak. Turno opremo sem krstil na pohodu od Šport Hotela, mimo planine Konjska dolina, mimo Zajamnikov, Praprotnice in nazaj na Rudno polje. Ves čas je močno snežilo, južen sneg in ker gre pot večinoma po ravnem so bile noge na koncu kar težke. Sicer pa za prvič, OK.